Jelka Vrečko o Pojavnicah

»Pojavnice« – pojaviti se!

Umetnik se vse življenje pojavlja in kadar se pojavlja, biva, je. Navidezna samoumevnost njegovega pojavljanja je klub dejstvu, da je umetnost sama sebi namen, vedno znova pogojena s srečevanjem, z odnosom, z drugim. Ta drugi ga sprejema ali zavrača, ljubi ali zaničuje in torej nenehno presoja, ocenjuje. Njegova ocena postane morda hote ali nehote usmerjevalec umetnikove poti.

»Pojavnice« se na pričujoči razstavi pojavljajo zaradi dokaj sveže vzpostavljenega odnosa med mlado umetnico in njeno mecenko. Delo, ki ga umetnica goji z dobršno mero spoštljivosti, premišljenosti in nadarjenosti, je bilo opaženo. Opaženo z zanimanjem, ki je pritegnilo, z dotikom, ki je prepričal. Kristinin Hamurabijev zakonik je na lanskoletni, 14. Slovenski kiparski razstavi prejel odkupno nagrado Slavojke Akrapovič in bil tako povod za nadaljnje sodelovanje med umetnico in omenjeno mecenko.

Roko si sedaj podajata priznana, tehnološko dovršena in pojavno prepoznavna odličnost ter mlada, še neuveljavljena pa vendar izjemna, dih jemajoča in presunljiva misel. Misel Kristine Rutar, ki se preko njenih dlani pojavlja in udejanja v čutnem titanu, kameninah, porcelanu in grafiki.

Jelka Vrečko

 

Mario Berdič o Relacijah

Diplomantka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Kristina Rutar, je že na samem začetku svoje likovno ustvarjalne poti predstavila svoja dela na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, vključujoč stvaritve tako iz grafičnega kot tudi keramičnega opusa, torej obeh likovnih zvrsti, ki se jim je med študijem še posebej posvečala, v smislu kasnejše specializacije, s konceptom različnih zaključenih ciklov. Tako je na primer v galeriji Media Nox mladinskega kulturnega centra Maribor razstavljene kipe, v okviru cikla Relacije, ustvarjala med študijem v Sloveniji in enoletno študijsko izmenjavo na akademiji Eugenius E. Geppert v Wroclavu na Poljskem, spremljale pa so jih tudi vzporedno nastajajoče grafike. Na prvi pogled se zdi skrajno nenavadno sožitje med tako različnima tehnikama kot sta keramika in grafika globokega tiska, vendar je mladi umetnici uspelo vzpostaviti harmonične odnose med dvodimenzionalnimi likovnimi elementi: točko, linijo in ploskvijo, na eni strani, ter polnoplastičnimi kiparskimi oblikami na drugi. Na grafičnih listih se pojavlja značilno organsko oblikotvorje v obliki svobodnih, abstraktno asociativnih podob, kjer so med seboj zoprstavljene nekromatične črne, sive in bele tonske variacije (grisaille), pogosto v smislu svetlobnega chiaro-scuro kontrastiranja, navezujoč na kakšen domišljijski mikrobiološki sistem, četudi jih umetnica poimenuje z neobičajnimi, psihološko navdihnjenimi naslovi, kot so Eklektik, Hipermnetik, Eulogija ipd. Kristina Rutar pri ustvarjanju keramičnih plastik ohranja tradicijo uporabe lončarskega vretena ob uporabi kamenine, materialu v katerem lahko nabolje izrazi svoja likovna hotenja. Med tem ko sestoji minuli keramični cikel Pojavnice (2011) iz zaobljenih keramičnih plastik, vzbujajoč arhaični vtis antičnega okrasnega posodja, četudi funkcionirajo kot samostojne umetnine brez uporabnega namena, pri čemer je umetnica uporabljala površino kipa tudi kot nosilec za risbo, navezujoč na podobe iz svojega grafičnega opusa, pa so najnovejša dela iz cikla Relacije popolnoma avtonomna, asocirajoč na sestavljenkam podobne zoomorfne in antropomorfne like s perforacijami v smislu komunikacije med notranjim in zunanjim kiparskim prostorom. Kristina Rutar tukaj še zmeraj uporablja lončarsko vreteno, vendar na tako nastale objekte še dodaja posamezne sestavne dele, pri čemer likovna celota bolj izrazito prodira v prostor. Vendar gre avtorica s svojimi relacijami še dlje, prehajajoč iz ploskve preko volumna v prostor, saj je zanjo postavitev razstave prav tako pomembna kot izdelava likovnin, še več, tudi razstava sama z razstaviščem vred postaja likovnina, odpirajoč se obiskovalcem kot živ organizem, ki ga lahko celo sami soustvarjajo. Umetnica namreč dopušča interaktivno poseganje v postavitev in s tem ponuja opazovalcu možnost soustvarjanja razstavnega ambienta. Prav zaradi neobičajnega sožitja med keramiko in grafiko znotraj celovitega ustvarjalnega opusa Kristine Rutar, ki zmeraj odkriva nove možnosti likovnega izraza in motivike, ob uporabi zahtevnih materialov in tehnik, pa predstavlja mlada umetnica pomembno obogatitev slovenske likovne scene.

Mario Berdič, lik. kritik

 

Mirko Bratuša o Pojavnicah

Kipeče posode ustvarjalnosti

Na vrtečem se lončarskem vretenu roke objemajo polzečo glineno gmoto, ki počasi vase použiva prazen prostor, se votli, debeli, raste… tisočkrat, štiritisočkrat, še večkrat je potrebno poizkusiti, da pridemo do hotenega rezultata, da zmoremo nadzorovati in krotiti plesoče glinene volumne. Proces ustvarjanja v keramiki se tukaj šele začenja. Potrpežljivemu študijskemu delu za vretenom sledi občutljiv in dolgotrajen proces sušenja, ki se zaključi z žganjem, glaziranjem, žganjem… Spet so potrebni številni poskusi, veliko natančnosti, nemalo tehničnega znanja, predvsem pa vztrajnosti in delavnosti.

Kristina Rutar se predaja ustvarjalnosti v najširšem pomenu. V polju kiparstva in grafike rešuje podobne likovne probleme in v klasičnih tehnikah raziskuje možnosti linije in točke. Sproščena in izredno živa sled suhe igle deluje igrivo, mestoma stripovsko, deloma razkriva zoomorfne motive, predvsem pa kot nekakšen risarski zaznamek lahko v kontekstu s keramičnimi deli pomeni skico za dekor lončenin. Morda so grafični listi svojevrsten epilog Kristinini keramiki. Vsekakor risba na trebušastih loncih vstopa v tretjo dimezijo, a manira ostaja podobno minimalistična. Papirnata ali zemeljska baza, na kateri komunicirata točka in linija. Pri raziskovanju na vretenu se Kristina ni ustavila pri klasični konkavni formi, ampak jo je nadgradila s perforacijo. Lahko bi rekli, da tudi njena točka dobiva tisto tretjo dimenzijo, ki je teoretično ne bi smela imeti. Tukaj se začenja zanimiva igra, ki klasične lončene posode razpira, zvrača na glavo in postavlja na dve nožici…

Izčiščenost likovnega problema in njegova aplikacija na dva različna medija izpostavljata avtoričino jasno raziskovalno pozicijo. Kristina je na začetku ustvarjalne poti, a njena odločnost, delavnost in občutek za likovno strukturo forme ji bodo dobri popotniki v mojstrenju, v vedno globljem in drznejšem iskanju lastnega likovnega izraza.

Mirko Bratuša